Spremembe na zobeh, povezane s staranjem

Staranje je fiziološki proces, pri katerem prihaja do spreminjanja strukture in delovanja vseh organskih sistemov v človeškem telesu. Staranje ni samo posledica minevanja časa, temveč skupnih prizadevanj, s katerimi se človeški organizem sooča – spremembe, povezane s starostjo, odražajo »obrabo« organizma zaradi dejavnosti, ki jih je izvajal skozi vse življenje. Zato razlikujemo pojem kronološke in biološke dobe – prvi predstavlja čisto fizikalno velikost časa, drugi pa upošteva biološke spremembe, ki nastanejo s staranjem. Pri ljudeh, ki upoštevajo pravila zdravega načina življenja, vzdržujejo normalno telesno težo, telovadijo ter imajo visoke higienske in zdravstvene standarde, je organizem manj »obrabljen« oz. njihova biološka doba je manjša od kronološke. Takšni ljudje so videti mlajši od drugih ljudi iste kronološke dobe. V nasprotju s tem ljudje, ki so delali v težkih razmerah, živeli v slabih higienskih razmerah in imeli nezadostno zdravstveno oskrbo, kažejo znake staranja in so videti starejši, kot so v resnici. Zaradi velike raznolikosti življenjskih razmer v sodobni družbi obstajajo tudi velika odstopanja biološke od kronološke dobe. Zobje in mehka tkiva prav tako doživljajo fiziološke spremembe, povezane s staranjem, skozi vse življenje pa se pojavljajo in kopičijo različne patološke spremembe. Nekatere od njih je mogoče sanirati z zobozdravstveno nego, nekatere pa lahko le delno zdravimo ali le omilimo simptome.

SPREMEMBE NA ZOBEH

Zobje se sčasoma postopoma obrabljajo – pri starejših ljudeh je plast sklenine tanjša, njena površina pa je lahko nepravilna ali razpokana. Obraba zob je najbolj vidna na sekalcih, katerih robovi se lahko skrajšajo za nekaj milimetrov, skupaj z rumeno obarvanimi vdolbinami. Ko je sklenina popolnoma obrabljena, lahko na robovih sekalcev opazimo rumeno-rjavo dentinsko jedro. Čeprav je izpostavljeni dentin pri mladostnikih občutljiv na toplotne, kemične in mehanske dražljaje, se pri starostnikov dentinski tubuli zaprejo in občutljivost izgine. V sklenini se pogosto pojavijo razpoke kot posledica različnih funkcionalnih obremenitev, ki so jim bili zobje izpostavljeni skozi vse življenje. Razpoke so vidne kot ravne črte vzdolž zob, ki različno lomijo svetlobo od okoliške sklenine. Najpogosteje se pojavijo pri ljudeh z močno žvekalno muskulaturo, ki žvečijo trdo hrano, ali pri ljudeh, katerih ortodontske anomalije motijo prenos in porazdelitev sile na zobe. Pojav takšnih razpok v starosti je običajna in brez simptomov, terapija pa ni potrebna.

S staranjem organizma zobje postajajo temnejši. Vzrokov za razbarvanje je več, eden od njih pa je že omenjena obraba zob. Z obrabo plast sklenine postane tanjša, rumenkasta barva dentina pa bolj vidna. Poleg tega se v trdna zobna tkiva skozi vse življenje odlagajo različno obarvane spojine iz hrane in pijač, ki prispevajo k potemnitvi zob. Tudi dentin je podvržen strukturnim spremembam – z odlaganjem dodatnih količin dentina, ki se pojavlja skozi vse življenje, tubuli postanejo tanjši, dentin pa vse gostejši in intenzivneje obarvan. Morebitna pojavitev kariesa in polnila različnih materialov še dodatno prispevajo k razbarvanju. Glede na vzrok razbarvanja je mogoče s peskanjem, beljenjem ali zamenjavo starih polnil po posvetovanju z zobozdravnikom doseči svetlejši odtenek zob.

Prepustnost dentina se skozi življenje postopoma zmanjšuje, kar povzroča vse manjšo občutljivost zob na dražljaje. Tako se bolečine, ki so se prej pojavljale zaradi različnih poškodb zob (npr. poškodbe na območju zobnega vratu ali golih korenin), postopoma zmanjšujejo in sčasoma popolnoma izginejo. S staranjem in nastankom parodontalnih bolezni se dlesni odmaknejo od nivoja zobnega vratu in izpostavijo zobne korenine. Parodontalna bolezen povzroča izgubo kosti in tako pospeši odmik dlesni, pri starejših ljudeh pa se lahko »podaljšanje zob« pojavi tudi brez parodontalne bolezni. Z umikom dlesni je del zobne korenine izpostavljen ustni votlini. Ker korenina nima zaščitnega skleninskega plašča (korenina je pokrita le s tanko plastjo zobnega cementa, pod katerim se nahaja dentin), postane ta del zoba izpostavljen tveganju za nastanek kariesa. Poleg tega je občutljiv na grobo ščetkanje, ki lahko povzroči uničenje izpostavljenih korenin. Zato je v primeru »podaljšanja zob« treba izvajati temeljito ustno higieno in na ta način preprečiti razvoj koreninskega kariesa, obenem pa se je treba izogibati trdim zobnim ščetkam in grobemu ščetkanju, da se izpostavljene korenine ne poškodujejo.

Kronični karies je pogost pojav pri starejših ljudeh. Za to vrsto kariesa je značilno bistveno počasnejše napredovanje kot pri akutnemu kariesu, ki se običajno pojavi v mladosti in v srednjih letih. Namreč pri starejših ljudeh so dentinski tubuli veliko ožji, dentin pa je manj prepusten. Zato je prodor bakterij v globino dentina bistveno oviran in ga je pogosto mogoče ustaviti. Kronični karies se kaže v videzu rjavih in črnih pik na zobu in ponavadi ne kaže nobenih simptomov. Zaradi počasnega napredovanja zelo redko ogroža zobno pulpo. Zdravimo ga enako kot akutni karies – z odstranjevanjem okuženega zobnega tkiva in z obnovo.

DRUGE SPREMEMBE

Druge spremembe vključujejo poškodbe zobnega vratu, ki so posledica skupnega delovanja več različnih mehanizmov. Pomembno vlogo ima pojav, imenovan abfrakcija, ki vključuje lomljenje in luščenje sklenine na območju zobnega vratu. Lahko pride do pojavov, ki jih povzročajo erozije trdih zobnih tkiv, ki so posledica prekomernega uživanja kislih živil ter imajo ledvično ali ovalno obliko. Podobno obliko imajo tudi pomanjkljivosti, povzročene s pregrobim ščetkanjem oz. z uporabo pretrde zobne ščetke. Razlikovanje navedenih sprememb je pomembno za prepoznavanje vzroka in njegovo odpravo. V starosti so pogoste tudi okvare zobnega vratu mešanega izvora – sklenina, ki je oslabljena zaradi delovanja abfrakcije, se dodatno poškoduje zaradi kisle hrane in grobega ščetkanja. Takšne kombinirane pomanjkljivosti so lahko izjemno obsežne, vendar zelo redko predstavljajo vzrok preobčutljivosti prizadetega zoba.

Vse oblike cervikalnih poškodb se uspešno zdravijo z uporabo polnil iz sodobnih obnovitvenih materialov – steklenih ionomernih cementov in kompozitnih materialov. Uporaba amalgamskih materialov v obnovitvenem zobozdravstvu ter v primeru popravil zgoraj navedenih pomanjkljivost se vse bolj opušča.

S staranjem v žlezah slinavkah nastajajo spremembe, ki vplivajo tako na sestavo kot tudi na količino sline. Žleze lahko prizadenejo različne bolezni, ki vodijo k poslabšanju njihove funkcije, vendar tudi v odsotnosti bolezni prihaja do postopnega upadanja izločanja sline. Zmanjšana količina sline je posledica običajnih involutivnih sprememb, ki spremljajo staranje – oslabljena funkcija žlez slinavk je del splošnega upočasnjevanja presnovnih procesov pri starejših. K zmanjševanju količine sline dodatno prispevajo različna zdravila, ki jih starostniki pogosto jemljejo.

Zmanjšano izločanje sline lahko povzroči različne spremembe. Subjektivni simptomi vključujejo občutek suhosti v ustih ter težave pri žvečenju in požiranju. Občutek suhosti lahko spremlja neprijeten občutek žarenja sluznice, zaznavanje okusov pa je lahko oslabljeno ali spremenjeno. Manjša količina sline je vzrok slabše remineralizacije in zaščite pred kariesom. Zato se pri starostnikih pogosto pojavi karies zobnega vratu (cervikalni karies), ki je pri mladostnikih z običajnim izločanjem sline zelo redek in neobičajen. Karies se lahko pojavi tudi na drugih delih zoba, vendar je pojav cervikalnega kariesa tipična posledica zmanjšanega izločanja sline.

Zmanjšanje izločanja sline ima lahko različno intenzivnost. Rahlo zmanjšanje je skoraj neopazno ter ne vpliva na nastanek kariesa in ne povzroča subjektivnih simptomov. Vendar lahko znatno zmanjšanje povzroči večje težave pri žvečenju, požiranju in govoru, skupaj s pekočim občutkom in poškodbami sluznice ter zelo velikim tveganjem za nastanek kariesa.

Kakovostna vsakdanja zobna higiena ter redni obiski pri zobozdravniku bistveno prispevajo k upočasnitvi in odpravljanju sprememb, ki se neizogibno pojavijo s staranjem. Na ta način lahko podaljšamo življenjsko dobo zob, ohranimo njihov sijoč sijaj ter zmanjšamo pojav kariesa in drugih bolezni zob in ustne votline.

Marko Brusek, dr. dent. med.

Dr. dent. med. Marko Brusek je diplomiral na stomatološki fakulteti v Zagrebu leta 2012. V polikliniki Arena je zaposlen kot strokovnjak za protetiko na implantatih. Znan je kot doktor z mirno roko in mirnega karakterja, kar mu je odprlo vrata src številnih pacientov. Uživa v stomatološkem delu, morju, dobri družbi in občasnem squashu.

Komentari (0)

Ostavite komentar